Drevo Branislave Sušnik

Za Branislavo Sušnik sem izvedela mimogrede, ko se je antopologinja, prijateljica Mojca Terčelj, s katero deliva ljubezen do španščine, pripravljala na simpozij, kjer jo je predstavljala. Odkar sem se pred več kot dvajsetimi leti priselila v Medvode sem jo večkrat po malem odkrivala in o njej brala po spletu. Mojo pozornost je pritegnila knjiga, v kateri se je ukvarjala z mestici, ki so dolgo zanimali tudi mene, a je nisem do konca prebrala, ker sem se tedaj bolj zavzeto ukvarjala z drugimi rečmi.

V vsem tem času je bilo moje znanje španščine nekakšna zaveza tej posebni ženski, ki je tudi s svojim življenjem stopila v moje raziskovalno polje; v teoriji in praksi me namreč zanimajo stiki med slovenskim in špansko govorečim svetom, zato se mi je zdelo, da sem v Medvodah ena redkih, ki jo sploh lahko razumem. Vse kar je za njo ostalo, njenih 77 knjig, je namreč večinoma napisano v španščini. In ker sem tudi sama posrednica med tema jezikovnima področjema, me je Branislava Sušnik začela zelo neposredno nagovarjati.

Ko sva s Franciscom Tomsichem nekega zgodnjega popoldneva strnjevala vtise po delavnici v Kopru ob knjigi Stefano, ki govori o izseljenstvu v času po koncu prve svetovne vojne, in se nama je pridružil še Medvoščan Sten Vilar, je beseda nanesla prav nanjo. Francisca že dlje časa zaposlujejo spomin in spomeniki, predvsem pa to, kar upodabljajo, kako predajajo sporočilo in kaj imamo v mislih, ko se nečesa spominjamo. Zakaj vsega tega ne bi raziskala ob Branislavi Sušnik?

Medvode so mesto ob vodi in obilje vode jim daje izrazito žensko energijo. Nič nenavadnega torej, če jo Medvoščani skušajo uravnotežiti s poklanjanjem moški energiji, moškemu principu, ki ga s svojim markiranjem teritorija, nakupom vrha Triglava in postavitvijo stolpa na njem, pooseblja predvsem Jakob Aljaž. Datum njegovega rojstva je občinski praznik, njegova rojstna hiša je v občini pomembni kulturni center. Tudi rojstna hiša drugega pomembnega medvoškega moža Franca Rozmana Staneta je muzej, ki ga je pred kratkim obiskal trenutni predsednik katalonske vlade. Kako pa je z znamenitimi Medvoščankami?

Ena izmed njih, Branislava Sušnik, je odšla v svet in za njo je v Medvodah ostalo bore malo, lahko bi rekli, da je njena podoba v našem kraju povsem razvodenela. Ker se je ukoreninila drugje. V njeni rojstni hiši zdaj živijo drugi ljudje. Pred leti sem bila v enem teh stanovanj. V njem je živela družina, do njega se je prišlo po lesenih stopnicah, stopnišče je vonjalo po starih hišah in mislim si, d aje bil med temi vonji tudi vonj po otroštvu Branislave Sušnik.

Zanjo je bila voda temeljna. Odšla je čez lužo in njeno ime zame predstavlja sinonim za sotočje, kar je po špansko confluencia. Toda ta beseda v španščini označuje tudi sobivanje in to je natančno tisto, kar je pri svojem antropološkem delu počela, poslušala in videla druge, predvsem ameriške prvotne prebivalce.

Na izlivu Sore v Savo, na punti, raste mogočno drevo. Impresivno je, ker tako rekoč rase iz skal, njegove korenine so vidne in segajo daleč naokoli. Njegovo deblo ni eno, več jih je in gnezdasto so razširjena, da se je mogoče skriti vanj. Pooseblja vodo in zrak, skalo in ogenj, stalnost in hkrati minljivost, samo življenje. Drevo. Drevesa. Gozd. Pragozd.

Bi si Branislava Sušnik izbrala to mogočno in samotno drevo, ki je kot svetilnik? Ali bi izbirala drugače? Kam bi ga v Medvodah postavila, kje bi se ukoreninila?

Jaz zanjo izbiram gozd. Namišljeni gozd z zelo posebnimi drevesi, s svetilnikom na čelu in središčem pri starih platanah, ki sta ostali na novi tržnici. Ne ene, pač pa obe. Ker nagovarjata druga drugo. In zdi se mi, da to počneta že vsaj sto let.