Napisana življenja
Moje najljubše knjige so knjige o knjigah. Že od nekdaj. In ta moja prevzetost se je še poglobila v času študija, ko sem z navdušenjem listala po literarnih zgodovinah v španščini, ki so me očarale s svojim obsegom – prav poseben užitek je listati po zajetnih knjigah – in zavezanostjo, da bi celoten tok zgodovine orisali z eno samo potezo, z eno samo zgodbo, združeni v eni sami besedi v španščini: la historia. Ta je namreč zgodovina, pa tudi zgodba, kar govori o njeni prepletenosti, pa tudi o tem, da ju je pogosto težko razmejiti.
V času študija so me osupnila tudi pričevanja iz zgodnjih latinskoameriških besedil, t. i. kronik. V eni od njih z za tisti čas običajno dolgim naslovom Resnična zgodovina/zgodba o Novi Španiji , ki je ni napisal uradni kronist, kot je bilo običajno in pogosteje, temveč navadni vojak po imenu Bernal Díaz de Castillo (o katerem ne vemo praktično ničesar), sem našla besede, v katerih njihov avtor svojo osuplost nad nenavadnostjo Novega sveta (v njegovem primeru Nove Španije, sedanje Mehike) opiše z besedami, ki si jih je sposodil pri avtorjih viteških romanov. Njihovo prebiranje je bilo, kot mi je v svoji knjigi o knjigah pojasnil Irwing Leonard, najpogostejši način krajšanja časa na dolgih čezoceanskih plovbah. A ne individualno in tiho, kot branje razumemo danes, temveč skupinsko in glasno, kot se je to večinoma počelo vse do (konca) 19. stoletja.
Moja najljubša knjiga pa je Die Welt als Labyrinth Renéja Gustava Hockeja, ki je v slovenščini še nimamo. Nemška izdaja knjige, ki sem jo brala še v španščini in hrvaščini, je izredno razkošna in je ena mojih najlepših knjig. Ob svoji vizualni podobi so me prevzeli številni zelo posebni odgovori na Whitmanove verze, v katerih se je spraševal, zakaj živeti, če še nihče ni preživel. A ob njihovi izvirnosti, ki se vije vse od prvih stoletij našega štetja, zame šteje predvsem pogum avtorjev in avtoric, da so sploh poskusili oblikovati svoj odgovor.
Tudi Maríasova Napisana življenja so knjiga – blodnjak. V njej nas avtor spretno spremlja po dolgih hodnikih, ki nas vodijo proti središču tako, da nas od njega (ne le navidezno) oddaljujejo. Ko stopamo po njih, nas mamijo podobe, s katerimi so poslikani. In te le še razpihujejo našo radovednost, ki je vse večja, globje kot smo, manj kot je svetlobe in manj kot čutimo svežega zraka. Kaj nas čaka v središču, kakšno presenečenje nam pripravlja avtor? Kateri košček njemu pomembnega sveta nam bo razkril? S čim bosta na koncu nagrajena naš trud in naša vera, s katero smo se mu prepustili, upajoč, da bo delček njegove izkušnje, njegovih branj osvetlil tudi naša?
Preden napišem kaj dokončnega o tem središču, bi se rada pomudila še ob drobni vrvici, rdeči niti, ki določa in spremlja našo pot po labirintu in nam daje upanje, da se bomo iz njega lahko tudi vrnili. Ki je v resnici snov, iz katere je zgrajen ta veličastni pomnik ustvarjalnosti. In jo sestavljajo posamezni glasovi, zlogi, besede, ki se povezujejo v stavke, povedi, odstavke, poglavja, besedilo. Ta jezikovna magma, ki je hkrati tako tanka, prefinjena in gibka kot najtanjša vlakna pa tudi brbotajoča, pekoča, razlivajoča se kot lava. S to Marías, kar je najbolj osupljivo, riše po zidovih blodnjaka in jih s tem ohranja. Po drugi strani pa tam, kjer zares ni videti izhoda, čvrsti zid, ki zapira prehod, v hipu s svojo izjemno močjo poruši, tako rekoč raztopi in pokaže novo pot, ki nas pomakne naprej v labirintu, morda ne ravno proti središču.
Ta precej metaforičen opis je mogoče tudi povsem prizemljiti, saj to, kar sem opisala ni nekaj abstraktnega, temveč natanko to, kar sem sama neposredno živela med prevajanjem Maríasovega besedila, ko mi je kazal, da se pravila nekega jezika utrjujejo ravno s tem, da se jih zavestno krši, z vzpostavljanjem novih pomenov pa tudi razširja. Zato lahko brez oklevanja zapišem, da je Javier Marías zares velik in izjemen avtor. Mislim, da bi se s tem strinjali tudi lektorica Katja Klopčič Lovrenčič in urednica Nika Mušič, ki sta mi več mesecev, koliko je trajalo prevajanje te ne prav zajetne knjige, kukali čez ramo. V procesu, ki sta ga sooblikovali, sem se morala namreč vedno znova odločati, koliko te zaresne igre, ki sem jo opazovala v španščini, prenese tudi slovenščina. Sodbo si bodo slovenski bralci seveda ustvarili sami.
Kaj ali kdo torej stoji v središču Napisanega življenja? Knjiga, morda kateri od avtorjev ali avtoric, o katerih je v knjigi govora? Morda se v središču skriva Marías sam, ki se je, kot je uvodoma priznal, tako zabaval z branjem, da je o tem moral tudi pisati? Morda bralci? Vsi vi, ki boste posegli po knjigi? KI jo pričakujete kot presenečenje, a si ga ona želi prav tako poiskati v vas? Morda Minotaver, ki preži na vse nas? A ne, da bi nas pokončal, temveč zato, ker že zdavnaj ve, da ga bomo s svojim pogumom, pretkanostjo in opremo preživeli. In da bo zato nesmrten postal tudi sam.
