Barbara Pregelj

   je prevajalka, kulturna posrednica, urednica, raziskovalka in sodna tolmačka.

Rodila se 12. aprila 1970 na Ptuju, kjer so jo pričakovali nekoliko prej, prvega aprila. Takrat je raje izbrala Lazarja, a prvega datuma ni pozabila: tako dolgo je iskala, da je našla Aleša, s katerim živi skupaj s Filipom (2003) in Gašperjem (2007).

Leta 1988 se je na prvi pogled zaljubila v nov univerzum, Španijo. Tako kot vse ljubezni je tudi ta doživljala nihanja, a po tridesetih letih je navezanost še vedno tolikšna, da jo navdušuje in v veliki meri tudi osmišlja. 

   Življenjepis v sedemletkah.

Zgodnje otroštvo preživi na Ptuju, v stanovanju s pogledom na železniško postajo, zato ji za vedno postanejo všeč potovanja, in na Malem Okiču v Halozah, kjer starša kupita manjše posestvo.

Družina se preseli v Ljubljano, kjer obiskuje osnovno in glasbeno šolo. Napiše krajše gledališko delo Pobegli klovn, ki ga s prijateljicami uprizori na novoletni zabavi.

Obiskuje Srednjo šolo za splošno kulturo Vide Janežič, kjer se začne učiti španščine, ki ji sprva nikakor ne gre. Jo pa očara zven tega jezika. 1988 prvič potuje v Španijo, Salamanco, v katero se vsako naslednje leto vrne vsaj enkrat. Prvi srednješolski prevodi, s katerimi ima največ dela njena profesorica. Na FF začne študirati španščino in primerjalno književnost.

Med študijem nadaljuje s prevajalskimi poskusi: 1993 pri Mohorjevi izide njen prevodni prvenec, Zelo kratko poročilo o uničenju Indij dominikanca Bartoloméja de Las Casasa. Skupaj z Dorotejo Meden napiše Zimsko pravljico, ki kot podlistek maja 1994 izhaja v Delu. 1995 preživi poletni semester na Univerzi v Salamanci, jeseni vpiše magistrski študij, ki ga dokonča z v španščini pisano nalogo Kič v španskem baroku. Na salamanški univerzi gostuje tudi jeseni 1998. Najprej se kot bibliotekarka zaposli na FF, na Oddelku za romanistiko, kasneje je asistentka za špansko književnost.

Kot asistentka za špansko književnost vodi na FF lektorat španščine. Vpiše doktorski študij na slovenistiki. 18. septembra 2002 zagovarja disertacijo Trivialno v postmoderni slovenski književnosti. Po rojstvu sina Filipa je nekaj časa brezposelna, potem pa samozaposlena v kulturi kot prevajalka. Ob prevajanju tudi predava: na novoustanovljeni Fakulteti za slovenske študije Stanislava Škrabca predava slovensko starejšo književnost, mladinsko književnost in literarno interpretacijo. Na Društvu slovenskih pisateljev koordinira bralno gostovanje katalonskih avtorjev iz Valencije, na UNG pa organizira dva simpozija. Pomlad 2007 preživi na Universidad de Extremadura v Cáceresu, julija rodi Gašperja, jeseni pa v tisk odda svoj literarnokritiški prvenec Zgledno omledno.

Otroka rasteta, s partnerjem si omislita še en skupen projekt, založbo Malinc, ki ime dobi po sinovem pliškotu.

Vsi pombembnejši projekti v zadnjih letih so povezani z založbo: izdajanje knjig večinoma špansko govorečih avtorjev, motiviranje za branje, številne delavnice in izobraževanja. 

Začetek nove sedemletke prinese tudi nov izziv – učenje euskere, baskovskega jezika, ki se ga šest mesecev uči med štipendijskem bivanjem v okviru EPK Donostia San Sebastian 2016.

Nov jezik so tudi nova vrata in ne trenutno se še ne ve, kam se bodo še odprla. 

Uporabljamo piškotke. Več informacij.

Spletnja stran uporablja pikotke za izboljšanje vaše brskalne iskušnje. S klikom na Strinjam se, sprejmete piškotne pogoje.

Zapri.