Za Branislavo Sušnik sem izvedela mimogrede, ko se je antopologinja, prijateljica Mojca Terčelj, s katero deliva ljubezen do španščine, pripravljala na simpozij, kjer jo je predstavljala. Odkar sem se pred več kot dvajsetimi leti priselila v Medvode sem jo večkrat po malem odkrivala in o njej brala po spletu. Mojo pozornost je pritegnila knjiga, v kateri se je ukvarjala z mestici, ki so dolgo zanimali tudi mene, a je nisem do konca prebrala, ker sem se tedaj bolj zavzeto ukvarjala z drugimi rečmi. V vsem tem času je bilo moje znanje španščine nekakšna zaveza tej posebni ženski, ki je tudi s svojim življenjem stopila v moje raziskovalno polje; v teoriji…