Ljubezen

Ljubezen

je v zraku.

In zdi se mi, da jo ljudje začnemo čutiti še pred tem, ko se nam razkrije v naravi. Februarja se
pogledi na ulici od zamaknjenosti vase usmerijo navzven in proti drugim, marec pa je sploh
že prava oda spogledovanju. In ko je v zraku ljubezen, tudi ljudje laže in bolj sproščeno
zadihamo, veseli ponovnega začetka življenja.
Zveni protislovno, a ravno to življenje nas presega. Nas, smrtnike, omejene na lastne
izkušnje, ki nas najbolj določajo tudi v najbolj intimnem izražanju ljubezni. Do sebe in drugih.
Kar je tudi konstantna vaja v ponižnosti. Ker se znova in znova prebuja v nas in nas sili na
nove poti in k novim začetkom. Pa smo jo sposobni sprejeti ponižno in hvaležno, v zavedanju
univerzalne energije, ki so ji tuje naše človeške majhnosti?
Zame so utelešenje te ljubezni, o kateri pišem, poroke. Kot sodna tolmačka sem občasno
pripuščena k oltarju ljubezni, ki si želi sporočiti, da je, da obstaja. In zame se to zgodi tedaj,
ko se prekrižajo in prepletejo poti špansko in slovensko govorečih. Ko skušam v španščino
prenesti posebej slovesno izgovorjene in radostne besede, ki slavijo ljubezen. Lahko da so
marsikatere tudi oguljene – kaj ni ravno ljubezen ena najbolj zlorabljenih besed? –, a ko
gledam pare, ki stojijo pred pooblaščenci in matičarkami, je očitno, da gre zares, da gre za
Življenje, ki je vse mojstrsko zorkestriralo tako, da je trenutno pomembna le še neka drobna,
točno določena točka v času, v kateri smo vsi na istem prostoru. La vida es eterna en cinco
minutos, življenje je večno v petih minutah. Stik naše drobne človečnosti z neskončno
energijo, ki prevzame vse, udeležene v dogodek: par, priče, svate, celo uradne osebe, ki ga
vodijo.
Ravno zaradi tega so tolmačenja na porokah zame najbolj stresna izmed vseh tolmačenj, ki
sem jih spoznala. Bolj kot na dogodkih, ki bi jih najraje vsi čim prej pozabili, kjer ni kamer in
ne fotografov, se mi trese glas. Ker je sreča teh parov, moških in žensk, žensk in žensk,
moških in moških, nalezljiva in vem, da bom s podobo in glasom za vedno shranjena med
lepimi spomini, četudi mi v življenju ne bo uspelo nič velikega več.
Kam se bo ta točka sprožila, ko se bomo poslovili? Ne vem. Verjamem pa, da je sreča, tako
kot vedno, na strani pogumnih. In da v našem precej izpraznjenem svetu štejejo le še
dejanja, za katera smo pripravljeni zastaviti tudi svoje srce.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Uporabljamo piškotke. Več informacij.

Spletnja stran uporablja pikotke za izboljšanje vaše brskalne iskušnje. S klikom na Strinjam se, sprejmete piškotne pogoje.

Zapri.